Vstopite v magični svet gozda

»Kjer je volk, tam je gozd,« pravi ruski pregovor. In to tudi drži, saj volkovi preženejo velike rastlinojedce proč od mladih bukev in hrastov, tako da lahko majhna drevesa nemoteno rastejo in ostanejo neobjedena.

V goščavah srnjaki, navadni jeleni in evrazijske divje svinje niso varni, saj ne vidijo volkov, ko se prikradejo v njihovo bližino. Prav zato se raje zadržujejo na robu gozda ali nad drevesno mejo. Povsem po nepotrebnem se podpihuje naš strah pred daljnim prednikom psa, od katerega ga loči predvsem ena bistvena razlika: boji se človeka.

Tipičen prebivalec starih listnatih gozdov z rdečo kapo, belim obrazom in majhnimi črnimi »vajetmi« se rad zadržuje v bukovem gozdu, ki pa mora biti star vsaj dvesto let, saj je skorja šele takrat dovolj hrapava, da se je lahko oprime. Ob pomanjkanju starih bukev se sprijazni tudi z malo mlajšimi hrasti, saj ti že prej tvorijo bolj razbrazdano lubje. Poleg tega potrebuje za iskanje hrane tudi veliko odmrlega lesa.

Ta kombinacija pa je v zadostnem obsegu v današnjih gospodarskih gozdovih, v katerih se uporabi skoraj ves les, zelo redka. Srednji detel je tako lep primer nujne potrebe po gozdnih rezervatih za ohranitev vrst, ki živijo v pragozdu. Njegovo pojavljanje je zato znak dobre ekološke kakovosti gozdne površine.

Naš največji živeči polž z rjavo-sivo hišico rad prebiva v listnatih gozdovih, pa tudi v grmičevju in vrtovih. Njegova lupina je iz apnenca, zato obožuje apnenčasta tla, ker tako lahko razvije debelejše stene svoje hiške. Običajno je hiška zavita v desno, toda pri enem na približno tisoč polžev gredo zavoji v levo. Ko je suša, naredi poklopec, s katerim zapre hišico, da ne umre od žeje.

Veliki vrtni polži so užitni, toda v Sloveniji je njihovo nabiranje prepovedano, saj je ta vrsta zavarovana z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst. Polži v restavraciji so gojeni. V ujetništvu lahko dočakajo starost 30 let.